Slika neba v področju vodikove črte (1420 MHz)
Slika predstavlja nebo v področju radijskih valov, točneje pri frekvenci vodikove črte – 1420 MHz. Podatke sta zajela, obdelala in narisala Oskar Mlakar in Nejc Kotnik, dijaka Gimnazije Šentvid, in sicer v okviru svoje raziskovalne naloge pod mentorstvom Klemna Blokarja in Andreja Lajovica. Za opazovanje neba sta uporabila radijski teleskop ŠPPRT/PAART, ki stoji na strehi gimnazije. Po nam znanih podatkih je to prva v Sloveniji posneta slika neba v tem frekvenčnem področju.
Na sliki toplejše barve označujejo smeri neba, iz katerih prihaja več radijskih valov, hladnejše barve pa smeri, od koder je valovanja manj. Lepo je vidna ravnina (na sliki zaradi projekcije krivulja) naše galaksije – Rimske ceste, ki je zaradi obsežnih oblakov hladnega vodika daleč najmočnejši izvor radijskih valov te frekvence na našem nebu. Opazimo lahko tudi, da izvori vodikove črte niso strogo omejeni na ravnino galaksije, ampak ponekod segajo dokaj daleč iz nje. Najbolj markanten primer je oblak, ki ga vidimo na desnem delu slike (rektascenzija 5 h, deklinacija 15°, kar ustreza področju med ozvezdjema Orion in Bik), opazna pa je tudi izboklina v področju med Strelcem in Škorpijonom (rektascenzija 17 h, deklinacija -15°).
Za prikaz je uporabljena valjna projekcija, ki ustreza ekvatorialnim nebesnim koordinatam: severni nebesni pol je tako raztegnjen preko celega zgornjega roba slike, južni nebesni pol pa preko spodnjega. Meritev zajema deklinacije med -35° in 90°, kar je skoraj celo nebo, vidno iz naših krajev. Manjka le ožji pas tik nad obzorjem, ki ga zaradi bližnjega Šentviškega hriba radijski teleskop ne more opazovati. Ta ovira se na sliki jasno odraža v upadu signala Rimske ceste na skrajnem spodnjem robu merilnega območja.
Podatke smo zajeli v treh ločenih serijah opazovanja, ki so se zgodile v januarju in februarju 2016. V vsaki seriji je radijski teleskop nebo opazoval tako, da je, obrnjen proti jugu, pričel pri deklinaciji -35°, nato pa se postopoma pomikal po lokalnem poldnevniku proti deklinaciji 90°, in sicer v korakih po 5°. Na vsakem koraku se je ustavil in 30 sekund zbiral radijski signal. Po koncu ene takšne "rezine" je anteno zasukal nazaj na deklinacijo -35° in pričel z novo rezino. V malo manj kot štiriindvajsetih urah smo z izkoriščanjem vrtenja Zemlje prečesali celo nebo z natančnostjo 5° tako po rektascenziji kot po deklinaciji. Ker je bila dolžina vsake rezine precej kratka – okrog dvajset minut – smo vrtenje Zemlje znotraj trajanja ene rezine brez težav zanemarili. Podatke vseh treh serij smo združili s povprečevanjem, kar je izboljšalo razmerje signal/šum na končni sliki.