Ta razburljivi dan ali Sonce mrkne

Del ADV ekipe v postavi Dejan, Ida, Martin in Nastja se je pridružil vsesplošnemu romanju narodov na ogled popolnega Sončevega mrka v ZDA 21. 8. 2017. Ob upoštevanju vremenskih spremenljivk smo si kot najbolj ustrezen kraj opazovanja izbrali lokacijo ob rezervoarju Boysen v bližini kraja Shoshoni (Wyoming), ki se je odlično obnesla.

Sledi prvoosebni opis tega posebnega dne.

Dan pred mrkom smo podrobno načrtovali in se ob treh popoldne odpravili "spat" (ne preveč uspešno) z nakupljeno malico in bencinom v avtu. Ob enih zjutraj na dan M smo se odpravili iz kraja Rock Springs v Shoshoni, pri čemer je bilo na cesti kar nekaj življa (tako ljudi kot živali). Ob ne-uri zjutraj smo prispeli v kraj in oddremali še nekaj uric v avtu, parkiranem na bencinski črpalki z zastonj internetom.

Kmalu po sončnem vzhodu smo se po nekaj ovinkarjenja in premišljevanja namestili na organizirano opazovališče v bližini jezera Boysen. Opazovanje mrka na tem mestu je potekalo pod okriljem State Park-a Boysen, zato smo za dostop morali plačati šest dolarjev. Bili smo kar malo razočarani nad okolico – kljub nočnim prividom podnevi ni bilo videti nobenega drevesa in trava je bila, kot povsod, ožgano rumena. Kljub dobri vremenski napovedi sem se precej bala, da bodo oblaki na severnem in zahodnem obzorju sčasoma prekrili kritično mesto na nebu, zato sem bila precej živčna.

Po parkiranju in zajtrku smo odigrali še nekaj krogov Enke, potem pa smo malo pošpijonirali, kakšno opremo so s seboj prinesli ostali opazovalci. Ni je bilo ravno na pretek, med amaterskimi fotografi je izstopal samo gospod iz Massachusettsa z montažo Gemini, na kateri je imel postavljena teleskopa za belo in H-alfa svetlobo, vsakega s svojim fotoaparatom. Pri nekem drugem opazovalcu nas je navdušil še binokularni daljnogled, v katerem je bila slika tako ostra, da bi se oko lahko porezalo na Sončevih pegah. V primerjavi s tem je pogled skozi Meadov teleskop Univerze v Wyomingu močno razočaral – so se pa vsaj malo odkupili z razdeljevanjem zastonj očal za opazovanje.

Sonce je imelo na dan M šest skupin peg, ki smo jih z Nastjinim fotoaparatom celo uspeli slikati. Martin je medtem v Stellarium vnesel naše koordinate, da smo lahko natančno predvideli faze mrka.

Prvi stik smo opazili ob 10:20, ko je Soncu odškrtnilo zgornji desni rob. Od takrat naprej smo periodično pogledovali proti Sončevi ploskvi in se jo trudili tudi fotografirati. Iz enih dobljenih očal, pokrovčka za take-away kavo in selotejpa smo sestavili tudi improviziran filter za Martinov fotoaparat. Okoli pol ure po začetku mrka se nam je začelo zdeti malo hladneje in napredovanje dneva se je nekako ustavilo, kot bi nekdo močno raztegnil ravno minulo jutro. Nato so barve začele na zelo nenavaden način bledeti, sence so postale ostrejše in skozi luknjice med prsti ali lasmi smo opazovali sijati drobne lunice. Eno uro, ki jo je Luna porabila, da je prekrila 70 % Sončeve ploskve, smo izkoristili tudi za pogled skozi sosedov teleskop vrste Dobson. V njem je bil Lunin rob čisto oster, videla se je njegova nepravilnost zaradi kraterjev. Zazdelo se mi je, da vidim, kako se Luna premika. Tudi pri tej pokritosti je bila na Soncu spodaj levo še vedno vidna skupina peg, ki jih je Luna prekrila šele tik pred popolno fazo.

V tem času mi je adrenalin že pošteno narasel, zavzeto sem spremljala in risala mrk ob vseh mejnikih, ki sem si jih določila. Kar z nekakšno nejevero sem opazovala, kako Sonce vedno bolj izginja. Svetloba je ob tem postajala vedno bolj čudna, saj je bila intenziteta večerna, odtenek pa nikakor ne pravi – povsem brez oranžne. Hkrati sem opazila, da postaja vedno hladneje, žal sem na potovanje pozabila vzeti termometer, ki bi to potrdil številčno, tisti v avtu pa ni kazal smiselnih številk. Zaradi neprijazne pokrajine v okolici ni bilo nobenih ptičev, da bi imela priložnost spremljati njihovo obnašanje med tem nenavadnim dogodkom.

Tik pred začetkom popolne faze sem v daljavi ugledala senco Lune, ki je zatemnila zahodno nebo. Tanek srp še preostalega Sonca je ugasnil v diamantni prstan, pri katerem svetloba sije le še skozi doline na Luninem površju. Takoj zatem je izginil še ta in zažarela je Sončeva korona. Kakšen pogled je to! Na mestu Sonca črna ploskev, obdana s kot las finimi prameni svetle korone, ki žari v beli na potemnelem nebu. Za nekaj hipov sem imela priložnost videti rožnatordeče protuberance na desnem robu, ostali so poročali, da so jih videli tudi na zgornjem. Na srečo se je v času pred popolno fazo nebo popolnoma razjasnilo, le nizko na obzorju so še vztrajali oblaki, ki so sedaj žareli kot v zarji. A za razliko od običajne zarje tokratna ni zavzemala samo ene strani neba, temveč se je razprostirala naokoli po vsem obzorju. Nebo se je dovolj pomračilo, da smo v zenitu lahko opazili sijati Venero, blizu Sonca Regul, nekoliko nižje nad obzorjem pa tudi Sirij. Med popolno fazo, katere trajanje sem približno določila na dve minuti in dvaindvajset sekund, so nas preletela tudi reaktivna letala, s katerimi je NASA opravljala meritve. Bilo je mrzlo kot zjutraj, tik po sončnem vzhodu.

Ob pogledu na črno Sonce me je, kljub popolnemu razumevanju dogajanja, obhajalo nekakšno strahospoštovanje, srce mi je razbijalo in po žilah mi je tekel adrenalin. Verjamem, da sem se z glasovi navdušene osuplosti pridružila vzklikom ostalih opazovalcev. Prizor je bil res veličasten.

Žal je mrk minil zelo zelo hitro, to sta bili najkrajši dve minuti v mojem življenju. Kot bi mignil, se je zgornjem desnem robu Sonca pojavil diamantni prstan, s prostim očesom sem uspela ujeti še pogled na tanek srp, preden sem si ponovno nataknila očala. V obratni smeri kot prej so bile spremembe sprva spet zelo hitre, a občutek Sončeve toplote se je vrnil šele kakih dvajset minut kasneje. Barve so postale običajne še malo kasneje, blizu konca mrka je postalo tudi že vroče, medtem je namreč minilo poldne. Opazovali smo vse do konca, čas zadnjega stika smo sicer določili nekoliko različno, a znotraj pol minute. Bili smo tudi eni redkih zagnancev, ki smo vztrajali tako dolgo, saj je mnogo opazovalcev odšlo že kmalu po vrnitvi srpa. Kakšna škoda zanje!

Nekaj čez trinajsto po lokalnem času smo se javili "štabu" v Sloveniji, nato pa smo se počasi odpravili tudi mi. Kot se je izkazalo že večkrat pred tem, smo potovanje načrtovali samo do mrka in nihče ni bil pomislil, da se bo vsa množica opazovalcev proti domu odpravila ob istem času. Tako smo dan zaključili z večurnim stanjem v prometnih zastojih, ki so nastali pri prav vsakem od vseh treh križišč na naši poti.