Okultacija Venere z Luno 19. junija 2020
Čeprav nas beseda okultacija hitro spomni na okultnost, v astronomskem smislu ti besedi nimata nobene povezave. Okultacija je astronomski dogodek, ko nam bližje nebesno telo zastre pogled na bolj oddaljeno. Luna na nebu zaseda precejšnje vidno polje in tako vsak trenutek zastira pogled na več zvezd. Bolj pozorni zato postanemo šele, če so v okultaciji udeleženi drugi objekti, recimo planeti ali Sonce. Pri tokratnem dogodku je z gledišča Zemlje Luna zakrila Venero, posebnost opazovanja iz naših krajev pa je bila, da je bilo iz severnih krajev Slovenije prekritje popolno, iz južnih pa zgolj neznatno.
Opazovalčev položaj tudi v splošnem pomembno vpliva na delež prekritja, ki ga lahko zazna. Luna nam je v kozmičnem merilu zelo blizu, zato že s premikanjem po površju Zemlje dobimo paralakso, večjo od kotne velikosti Venere. To pomeni, da lahko na Zemlji hkrati obstajajo kraji, iz katerih je prekritje popolno, ter kraji, iz katerih do prekritja sploh ne pride (dober primer tega pojava so Sončevi mrki, ki so v astronomskem smislu pravzaprav okultacija Sonca z Luno). Meja med obema skrajnostima je tokrat potekala ravno čez Slovenijo: iz Ljubljane smo lahko opazili približno polovično zakritje, za popolno okultacijo bi zadoščalo, če bi se premaknili le nekaj 10 km bolj severno, v geografsko širino Tržiča, če bi se premaknili južneje, na primer do Reke na Hrvaškem, pa okultacije sploh ne bi videli.
Geografska dolžina opazovališča vpliva na to, v katerem delu dneva se okultacija zgodi. Pri nas so odločilni trenutki potekali v svetlem dopoldnevu med deseto in enajsto po poletnem času, v nekaterih delih sveta pa so okultacijo lahko videli v mraku pred sončnim vzhodom.
Po posvetovanju s programom Stellarium sva ugotovila, da se okultacija v Ljubljani prične ob 10:10. Le nekaj minut pred tem sva uspela pripraviti opremo, na srečo je bilo stojalo postavljeno še od prejšnjega opazovanja. Ker sta bila tanka srpa planeta in satelita le za okoli 22° oddaljena od Sonca, ju s prostim očesom na svetlem nebu nisva našla, zato sva si morala pomagati s teleskopom. Zaradi kratkotrajnega dogodka in množice oblakov, ki so se preganjali po nebu, sva se odločila dogodek raje opazovati kot posneti. Vse prikazane fotografije so zato narejene s telefonom skozi okular, temu primerna je tudi njihova (ne)kvaliteta.
Pogled na oba krajca v okularju pred prvim stikom (10:04).
Teleskop sva obrnila proti Veneri (pri tem sva uporabila funkcijo "go-to") in takoj našla njen svetel tanek krajec. Luno pa sva opazila šele, ko so se za hip oblaki popolnoma odstrli, saj je bil njen krajec bistveno bolj bled in prekrit z oblaki praktično neopazen. Čez dva dni je sledil mlaj, zato je bilo osvetljene le 4 % njene površine, kar je izjemno tanek srp. Venera z 8 % osvetljene površine je navidez dosegala 1/35 premera Lune, čeprav je v resnici njen premer 3,5-krat tolikšen kot Lunin.
Začetek okultacije iz Ljubljane, kot ga je predvidel program Stellarium (v primerjavi s fotografijami zasukano za 90°).
Da se nekaj dogaja, sva opazila ob 10:12, dve minuti po napovedanem začetku. To je pričakovano, saj je začetno zakrivanje Venerinega roglja na oko nemogoče videti. Ko se je delež zakritja dovolj povečal, pa sva razločno videla, da Venerin srp ni več popoln.
Venera z odškrtnjenim krajcem (10:13).
Največji del srpa je bil skrit ob 10:22, česar zaradi oblakov žal nisva videla. Pri nekoliko večji povečavi sva nekaj minut kasneje posnela še spodnji sliki. Na prvi Luna zakriva približno polovico Venerinega krajca, na drugi pa se je že precej umaknila. Ob 10:33 sva ocenila, da krajec ni več zakrit, kar se je zelo dobro ujemalo z napovedjo.
Približno polovica Venere (10:27).
Okultacija se končuje (10:29).
Oprema: stojalo Skywatcher EQ6, teleskop Newton Skywatcher 20 cm f/5, okularja Explore Scientific 20 mm in TS optics 4 mm, telefon Samsung Galaxy A5.
Prisotna: Andrej, Ida
Lokacija: Observatorij Šentvid