Nočnosvetleči oblaki – sezona 2020
Nočnosvetleči oziroma noktilucentni oblaki (NLC) so najvišji oblaki v zemljini atmosferi (82–84 km nad površjem), vidimo pa jih šele jih ko je Sonce med 6 in 16° pod obzorjem in so nižje plasti atmosfere že v senci. Običajno jih je moč opazovati med 50 in 65 stopinjami geografske širine v lokalnem poletju (na severni polobli med majem in avgustom, najintenzivnejši so okoli solsticija), občasno pa se spustijo tudi do naših krajev. Letošnja sezona je bila odlična, iz Ljubljane (45 °S) smo jih lahko opazovali kar nekajkrat.
Pogostost in intenziteta pojavljanja nočnosvetlečih oblakov je povezana z nizko Sončevo aktivnostjo, predvidevajo pa, da tudi z globalnim segrevanjem. Napoved za pojav NLC-jev je bila letos prav zato zelo obetavna, zato smo navili budilke in nismo bili razočarani.
Več o NLC-jih na splošno in kako jih opazujemo si lahko preberete v tem članku, tu pa sledijo opisi in fotografije opažanj iz letošnjega leta.
Opisi
10. junij
Prvič letos smo nočnosvetleče oblake opazili zvečer 10. junija med 21:30 in 21:40. Pojav je bil šibek (ocenjujem, da prve kategorije) in nizko nad severozahodnim obzorjem – da gre zares za NLC-je nas je prepričala šele posneta fotografija. Po nekaterih podatkih je to najzgodnejše opažanje NLC-jev v posamezni sezoni (v Sloveniji).
22. junij
Jutranje zbujanje se mi je prvič obrestovalo 22. junija. Ob pogledu na SV sem najprej opazila svetlejšo navpično srago, potem pa tudi lepo, široko, valovito tančico za Šmarno goro, ki se je proti zahodu zožala v eleganten špičast zaključek. Nočnosvetleči oblaki so se raztezali med azimutoma 350 in 40°, zgoraj pa so jih na višini približno 10° omejevali "navadni" oblaki. Pojav s prvotno svetlostjo kategorije 3 je zbledel šele s prihodom jutra.
5. julij
Najlepše NLC-je letošnjega leta pa smo videli zvečer 5. julija med 21:45 in 22:45, ko so se raztezali na precejšnjem delu neba med SZ in SV (azimut 320–25°), na najvišji višini so dosegali ozvezdje Kasiopeje (20° nad obzorjem). Vidni so bili praktično po celotni Evropi, mi pa smo si jih ogledali z vseh koncev Ljubljane. Pri opazovanju nas ni motil niti vzhod skoraj polne Lune, saj smo na lestvici svetlosti tokratni pojav ocenili na svetlost četrte kategorije. Zaostajali so samo za dogodkom 21. junija lani.
V oblikah oblakov smo med drugim prepoznali strukture tipa I (tančica), tipa II (vzporedni pasovi) in tipa III (valovčki, v dve različni smeri). Sploh slednji so bili skozi daljnogled naravnost čudoviti, zelo zanimiva pa je bila tudi nekakšna puhteča struktura (z mojega gledišča) nad Šmarno goro.
8. julij
Naslednjih nekaj priložnosti so nato prekrivali dežni oblaki, vendar sem lep pojav spet lahko opazovala zjutraj 8. julija med 3:50 in 4:30. NLC-ji so sijali na nebu do 15° visoko med azimutoma 340 in 60°. Sprva sem svetlost ocenila na 3,5, z opazovanjem pa sem prenehala šele, ko so zbledeli v jutranji zarji. Prizor je bil res čudovit, poleg stalnice Kapele je nad vzhodnim obzorjem svetlo žarela tudi Venera, dodatno zanimivo točko pa je prispeval komet NEOWISE C/2020 F3, ki je prav tako ravno vzhajal.
10. julij
Zjutraj 10. julija smo šele po ogledu fotografij kometa opazili, da so se pojavili tudi NLC-ji. 4 pasovi so se vlekli čez komet, a so bili prešibki, da bi jih lahko opazili s prostim očesom. To je bilo zadnje opažanje letos.
Glede na ocene, da je na povprečno leto na povprečni lokaciji v Nemčiji glede na vreme in pogostost pojavljanja nočnosvetleče oblake moč opaziti deset do 11-krat letno, je dejstvo, da smo jih letos iz Ljubljane zanesljivo opazili petkrat, res zelo dobra letina!
PS:
V času med 10. junijem in 31. julijem sem se v jasno nebo ozirala 68-krat in posnela približno 700 fotografij.
Galerija
